O Alpah

1. Alpe kot evropska regija

Na prostoru alpskega loka, velikem 191.287 km2, ki si ga deli sedem držav, cirka 100 regij in glede na razmejitev po Alpski konvenciji 6187 občin, živi okrog 13 milijonov ljudi. Zaradi edinstvene naravne in kulturne zgodovine so Alpe postale v srcu naše celine življenjski, gospodarski in rekreacijski prostor evropskega pomena.

Za Alpe je značilna velika kulturna in jezikovna raznovrstnost. Tako sega lok te jezikovno-kulturne raznolikosti od slovanske preko retoromanske jezikovne skupine, ki vključuje jezike manjšin, kot so rumaunc, ladinščina in furlanščina, pa do nemške jezikovne skupine, v katero so zajete alemanščina, bavarščina kot tudi walsersko narečje, ki ga ponekod še govorijo, preko galsko-romanske in vse do italo-romanske jezikovne skupine. Marsikateri od teh jezikov so razširjeni le še v zalednih območjih in vidno izumirajo, mlajša populacija jih namreč ne govori več. Deloma obstajajo prizadevanja, da bi s pomočjo posebnih subvencijskih programov poskusili ohraniti pri življenju narečja in jezike, ki jim grozi izumrtje: tako jih spet učijo v šolah, uporabljajo jih radijske postaje, časopisi in podobno.

2. Izvajanje in opuščanje dejavnosti v Alpah

Razvojne perspektive na alpskem prostoru se vedno bolj zastavljajo v kontekstu trajnostnega razvoja, ki varstvo obsega v isti meri kot uporabo.

"Trajnosten razvoj pomeni izboljšanje kvalitete življenja ljudi znotraj meja obremenljivosti v temeljnih ekosistemih" (IUCN, UNEP, WWF, 1991).

Pri trajnostnem razvoju gre za antropocentrični koncept, ki vsebuje ekonomske, ekološke in socialno-kulturne vidike. Trajnost vedno vključuje izkoriščanje prostora, vendar pa to ni nujen pogoj za trajnost. Bistveni del trajnostnega razvoja so lahko tudi opustitev uporabljenih površin, zavestna opustitev dejavnosti ter namerna prepustitev naravi, da sama uravnava razvoj. Koncept trajnosti je treba določiti in ga uresničevati na različnih ravneh. Za alpski prostor kot veliko regijo so potrebni tako posebni zgledi in koncepti kakor tudi konkretna navodila za delovanje.

Izvajanje in opuščanje teh dejavnosti vsebujeta ekonomske in ekološke komponente, pri čemer izvajanje dejavnosti v prvi vrsti poudarja vidik uporabe in nege, njihovo opuščanje pa vidik varstva. Sta neločljiva elementa v vsakem načrtu in razpravi o trajnosti. Vsakokrat ju je potrebno razumeti v dvojnem pomenu:

• izvajanje dejavnosti v produktivnem smislu, tj. ohranjanje alpskega prostora kot samostojnega gospodarskega prostora za zagotavljanje življenjskih potreb s pomočjo trajnostnega razvoja,

• izvajanje dejavnosti v produktivnem smislu, tj. ohranjanje alpskega prostora kot samostojnega gospodarskega prostora za zagotavljanje življenjskih potreb s pomočjo trajnostnega razvoja,

• opuščanje dejavnosti kot nujnost, tj. opuščanje netrajnostne uporabe,

• opuščanje dejavnosti kot možnost, tj. omogočanje naravnega razvoja brez posegov antropogene uporabe.
  

V evropskem okviru so Alpe še posebej primerne kot model za osnovni načrt regionalnega trajnostnega gospodarjenja. Cilj pri konceptu trajnostnega razvoja je zagotoviti gospodarsko in ekološko smiselne krogotoke, ki tvorijo jedro trajnostnega gospodarjenja. Alpski prostor je torej že vnaprej določen za pionirsko vlogo v trajnostnem razvoju v Evropi. Zaradi posebnih naravnih pogojev napake pri gospodarjenju v takih ekološko občutljivih gorskih predelih, kot so Alpe, hitreje in usodneje vplivajo na ravninske predele ter zahtevajo hitrejše spremembe in premišljeno preventivo.

Vlogo pobudnika imajo lahko Alpe tudi pri vzpostavitvi učinkovite zasnove trajnostnega gospodarjenja. Izkušnje pri izvajanju dejavnosti, ki so prijazne do narave, so se na alpskem prostoru ohranile dlje, zaradi česar je bilo možno pogostokrat lažje izpeljati potrebne prilagoditve za trajnosten razvoj. Poleg tega lahko gospodarjenje, ki je prijazno do narave, prispeva tudi k negi in ohranitvi tradicionalnih kulturnih krajin.

Trajnostno delovanje se razlikuje - pač glede na to, ali gre za gosto naseljene regije, ruralna območja, turistične centre ali pa za nenaseljena gorska področja. V tem smislu mora biti trajnosten razvoj prilagojen ustreznim pogojem naravnega in kulturnega prostora.

Tako je potrebno upoštevati tudi različno gostoto prebivalstva v alpskem loku. Alpe sodijo s povprečno gostoto prebivalstva, tj. 60 prebivalcev na kvadratni kilometer, k območjem, ki niso gosto poseljena, vendar pa v posameznih alpskih regijah obstajajo velike razlike. V zvezi s tem je potrebno upoštevati tudi to, da se povprečna gostota prebivalstva 60 prebivalcev na kvadratni kilometer nanaša na celotne Alpe. Pri tem povprečnem številu pa ni upoštevano dejstvo, da je zaradi značilnosti naravnega prostora trajen naselitveni prostor v Alpah bistveno manjši. Če vzamemo trajen naselitveni prostor kot osnovo za izračunavanje gostote prebivalstva v Alpah, dobimo število, ki je štirikrat višje in je primerljivo z regijami, ki so na svetu najgosteje poseljene (prim. tabelo).

Z demografsko-geografskega vidika je mogoče v Alpah zaznati naraščajočo urbanizacijo, na drugi strani pa povečano depopulacijo. Medtem ko se mesta razvijajo v vedno večje aglomeracije in je rast prebivalstva tudi v nizko ležečih dolinah velika, je v manjših gorskih občinah mogoče opaziti naraščajočo tendenco k odseljevanju. Le v posameznih gorskih vaseh, kjer za tamkajšnje prebivalce turizem predstavlja glavni vir prihodka, je mogoče zaznati rast števila prebivalcev.

Nasploh pa drži, da se nasprotje med urbanizacijo in naraščajočim razseljevanjem na alpskem prostoru odvija na več ravneh: na širšem območju obstaja nasprotje med vedno bolj poseljenimi osrednjimi Alpami in pa jugozahodnimi Alpami, kjer živi vedno manj ljudi, na regionalni ravni gre za nasprotje med lokalnimi centri, ki so lahko mestne aglomeracije ali pa tudi turistične občine, ter strukturno šibkejšim podeželjem, ne nazadnje pa obstaja v ožjem prostoru nasprotje med dolinskimi predeli, ki se urbanizirajo, ter zapuščenimi stranskimi dolinami in pobočji (prim. zemljevid).

To pomeni, da so problemi v posameznih regijah različni in morajo biti iz tega razloga merila za trajnosten razvoj tem pogojem tudi prilagojena.

Za Alpe je značilna velika biološka in krajinska raznolikost, na katero je poleg geoloških, morfoloških in klimatskih dejavnikov vplivalo gospodarjenje človeka, staro tisočletja. Sonaravne in naravne krajine kakor tudi tradicionalne kulturne krajine so danes vedno redkejše. Vedno večja je želja družbe, da bi ohranila ali ponovno pridobila take življenjske prostore. Ne le zaradi socialno-kulturnih razlogov, temveč tudi zaradi ekonomske motivacije bo mogoče ponovno oceniti uporabo površin v gorskih predelih. Za gorsko kmetijstvo bo v prihodnosti pomembno in nujno, da ne bo prišlo do prevzema struktur konvencionalnih podjetij na širšem območju, temveč da se bo razvijala in spodbujala proizvodnja niš z visokimi standardi kvalitete ter znaki (label). Nujno potrebno je torej pospeševati razvoj in podeljevati kontrolirane znake za proizvode in storitve, ki ustrezajo trajnostnim vidikom.

Videti je, da je alpski prostor izpostavljen raznoterim notranjim in zunanjim ekološkim obremenitvam. Prav tako so gospodarske funkcije, ki se izvajajo na alpskem prostoru, pogosto določene od zunaj. Od povzročiteljev naj bi v prihodnje zahtevali plačilo v takem znesku, da bi se zaradi ohranitve posebnih možnosti, ki jih imajo gorski predeli, le-ti odpovedali netrajnostnemu ravnanju. In do tega nadomestila škode mora priti neodvisno od tega, ali je povzročitelj tranzitni promet izven gorskih predelov ali pa tudi onesnaževalec okolja iz gorskih predelov. Zaradi tega mora biti izolirano delovanje alpskega prostora ali posameznih regij izločeno iz strategije trajnostnega razvoja. Povezanost z Evropo ne pomeni, da mora biti odločitev o prihodnosti Alp sprejeta izven tega območja, kajti alpske države imajo z Alpsko konvencijo možnost, da pospešujejo regionalizacijo.

Prestrukturiranje gospodarstva, družbe in kulturne krajine na alpskem prostoru je spremenilo razmerje v škodo biološke in krajinske raznovrstnosti. Če sta biotska in krajinska raznovrstnost ogroženi, potem osnovni pogoj trajnostnega razvoja ni več izpolnjen. Novi pogoji uporabe zahtevajo nove meje pri uporabi, v tem smislu pa pomeni opuščanje dejavnosti tudi opustitev netrajnostne uporabe.

V okviru prestrukturiranja obstaja možnost eksperimentiranja z različnimi oblikami opuščanja ter spodbujanja naravnih površin. Prizadevati si je potrebno za izgradnjo mreže površin, ki se bodo uporabljale z različno intenziteto. Tudi dosedanjim zadržkom, da bi površine zavestno izločili iz produktivne uporabe, bi se morali upirati. Kajti trajnostnemu razvoju v Alpah se je mogoče odzvati le z upoštevanjem teh različnih kriterijev in vidikov.